Irena Šinkovec je učiteljica slovenščine, ki je svoje bogato znanje predajala številnim generacijam ajdovskih in vipavskih osnovnošolcev, poleg tega pa že več kot 50 let sodeluje z Ljudsko univerzo Ajdovščina. Najprej je poučevala v Večerni šoli, vodila je tečaje slovenskega jezika za oficirje nekdanje JLA v Vipavi in Ajdovščini, sodelovala pri srednješolskem izobraževanju za gostinske tehnike, administratorje ter ekonomske in strojne tehnike, pripravljala slušatelje na poklicno maturo, organizirala je celo urice slovenščine za otroke, ki so imeli težave z jezikom, pomagala je učencem invalidom, da so končali osnovno šolo, še vedno pa aktivno vodi tečaje slovenskega jezika za tujce. Trdno verjame, da se lahko slovenščine nauči vsakdo, čeprav v isti sapi dodaja, da se brez muje še čevelj ne obuje. Seveda so njena vrata za tiste, ki bi se radi slovenščine naučili ali se v njej izpopolnili, vedno odprta.
Kako se spominjate začetkov svojega več kot pol stoletja trajajočega sodelovanja z Ljudsko univerzo Ajdovščina?
K sodelovanju me je povabila ga. Zora Krapež, ki je takrat skrbela za organizacijo izobraževanja, ravnateljica pa je bila profesorica Mira Novak. S poučevanjem sem začela v tedanji Večerni šoli, ki je resnično potekala v večernih urah na različnih lokacijah, med drugim tudi v Lokarjevi hiši. Takrat se je današnja Ljudska univerza Ajdovščina uradno imenovala Vojkova delavska univerza. Kasneje jo je vodila Nada Lozej, Ana Bizjak je bila dolgo gonilna njena sila, zatem sta bili direktorici Ljudske univerze Ajdovščina Boža Bolčina in Eva Mermolja. Če se vrneva k začetkom: v Večerni šoli so bili razredi zelo številčni, v njih je bilo po 40 odraslih, ki so takrat zaradi druge svetovne vojne ostali brez končane osnovne šole. Pouk je potekal tako, da sta bila v enem letu končana dva razreda. Pouk je potekal z vsemi predmeti, le športne vzgoje se ne spomnim. Velik problem so bili učbeniki. Šola jih je sicer priskrbela, vendar predstavljena snov ni bila primerna za slušatelje. Veliko gradiva sem pripravila sama glede na potrebe udeležencev. Individualno delo je bilo zelo poudarjeno, čeprav so bili oddelki zelo številčni. Najprej so bili izpiti, pozneje je potekalo sprotno ocenjevanje in preverjanje. Iz učnega načrta sem po lastni presoji izbrala pomembne teme. Udeleženci so na začetku morali biti zaposleni – delo je bilo namreč pogoj za vpis v izobraževanje. Potem so se te stvari spremenile in so se vpisovali mlajši učenci, ki niso končali redne osnovne šole.
Menda so bili med tistimi, ki so pokazali izjemno velik interes za učenje slovenskega jezika, oficirji nekdanje JLA v Vipavi in Ajdovščini.
To brez dvoma drži. Kdor je imel opravljen izpit iz slovenskega jezika, je namreč imel pravico služiti v Sloveniji. Prav tako so bili za učenje slovenskega jezika zelo zainteresirani Slovenci, ki so se odločili opravljati poklicno maturo in so si morali šolanje plačati. Njihovo število se je povečalo v gospodarski krizi, ko so bili mnogi na listah odvečnih delavcev. Na Ljudski univerzi smo se trudili, vsi, ljudem približati izobraževanje. Tudi na teh stopnjah so bili učbeniki problem, ker so imeli slušatelji manj ur in drugačno razporeditev snovi. Vedno je bilo poudarjeno individualno delo, ker je bila velika razlika v predznanju. Učitelji na Ljudski univerzi smo se stalno izobraževali: spominjam se večdnevnega izobraževanja v Preddvoru, pogosto so bila izobraževanja tudi v Postojni in Ljubljani. Učitelji smo bili največkrat enotna ekipa, ki si je pomagala med seboj. Udeležence izobraževanja na Ljudski univerzi smo jemali zelo resno, včasih smo razvili prijateljski odnos in smo se učili drug od drugega. Njihove usode, posebno ob izgubi službe, so se nas močno dotaknile in smo napravili vse, da smo jim pomagali.
Kako pa ste usklajevali svoje obveznosti s poučevanjem v osnovni šoli in na Ljudski univerzi Ajdovščina?
Če povem po pravici, je bilo zahtevno, a je treba poudariti, da se je delo v popoldanskem času razlikovalo od dela v dopoldanskem času. Dopoldne je bilo delo v osnovni šoli vodeno, z učnim načrtom in z vsemi pripravami. Popoldne sem poučevala snov, primerno udeležencem, ki sem jim imela pred sabo
Ste imeli drugačne kriterije za svoje ‘dopoldanske’ in ‘popoldanske’ učence?
Kriteriji niso bili povsem enaki. Se je pa zgodilo, da sem od tistih, ki sem jih poučevala popoldne, dobila boljše rezultate kot od tistih, ki so bili moji učenci dopoldne. Zato ker je bil med njimi prisoten večji interes za usvojitev znanja. Dopoldne del učencev preprosto ni bil zainteresiran, da bi dojel in usvojil snov v celoti. Zato so imeli takšno in drugačno pomoč, od inštrukcij do individualnega dela. Ko sem na Ljudski univerzi Ajdovščina poučevala tiste, ki so si želeli opraviti poklicno maturo, mi je bilo vedno v veliko veselje, ko so jo vsi ti odrasli ljudje uspešno opravili in prišli do poklica. Nekateri so zatem študij nadaljevali celo na fakultetah.
Kako pa so se metode poučevanje skozi čas spreminjale?
Če govoriva o poučevanju v osnovni šoli, pravzaprav ne morem reči, da so današnji otroci tako zelo drugačni od generacij pred njimi. Je pa res, da sta bila nekoč vzdušje in življenje drugačna kot danes. Tudi učni načrti so se v devetletki v tem času močno spremenili. Kriteriji ocenjevanja so se zelo spustili, učenec lahko dobi dobro oceno, tudi če se ne potrudi po svojih najboljših močeh. Kar pa seveda še zdaleč ne pomeni, da se otroci niso sposobni naučiti vsega. Za razliko od poučevanja v osnovni šoli je bilo v Ljudski univerzi Ajdovščina, kot sem že omenila, vedno veliko individualnega dela in tudi metode poučevanja so bile prilagojene skoraj vsakemu posamezniku. Vsi učitelji smo se resnično potrudili, da smo se prilagodili slušateljem, tako po metodah, modelu kot tudi po snoveh in temah, ki smo jih obravnavali. Organizirani so bili tečaji slovenščine po delovnih organizacijah, da smo jezik res približali zainteresiranim.
Reciva še kakšno besedo o tečajih slovenščine za tujce. Slovenski jezik je lep, pa vendar ne ravno enostaven za učenje. Se lahko slovenščine nauči vsakdo?
Menim, da se slovenščine lahko nauči vsak. Avgusta lani je iz Avstralije v Ajdovščino prišla inženirka strojništva, doktorica, ki jo je zaposlil Pipistrel. Decembra je že opravila izpit iz slovenščine in ga naredila z visokim številom točk, pa čeprav na delovnem mestu govori angleško. K meni je prišla nekajkrat na inštrukcije. Med tistimi, ki so se slovenščine naučile, so bile tudi ženske s Filipinov in Pakistana, torej iz tistih jezikovnih skupin, katerih materni jezik ni slovanski. Mora pa seveda obstajati interes, da se jezika naučiš. Sicer pa se pri poučevanju slovenščine v tečajih za tujce držim načela, da utrjujemo uporabno znanje. Ko so osnove usvojene, se z jezikom lahko igramo. Posebno veselje so Ukrajinci, ker so zainteresirani in iščejo podobnosti in razlike med jezikoma. Je pa res, da slovenščina predstavlja težave nekaterim priseljencem, ker govorijo doma in na delovnem mestu le v svojem jeziku. Slovenščina tako ostane na tečaju. Velike težave so pri pisanju, ker nekateri poznajo le cirilico.
So vaša vrata vedno odprta za tiste, ki so se pripravljeni učiti slovenščine?
So, zmeraj so. Težave s slovenščino pa imajo tudi Slovenci. Težavo za veliko otrok danes predstavlja branje. Zakaj je tako, ne dobim odgovora, saj si tudi ti otroci v razredu želijo tekoče brati. Sama nikoli ne bi otroka učila branja črkovalno, temveč povezano po zlogih. Otrok mora povezovati zloge, da bo potem prebral celotno besedo. Če branje ni usvojeno, nastane cel kup težav, zato bi morali branju posvetiti izredno velik poudarek. Že v vrtcu mora otrok glasove slišati, veliko bi moralo biti v tem obdobju pravljic, pripovedovanja, govora in pogovora. Potem bi otrok v šoli dodajal le novo znanje, saj so otroci zelo aktivni. Se pa bojim, da s preveliko »znanostjo« danes pri otroku zatremo tisto, kar se imenuje interes, aktivnost oziroma zanimanje.
Vas skrbi za prihodnost slovenskega jezika?
Naš jezik je lep, prijeten za uho in srce. Kot pesem izpoveduje ljubezen do sočloveka in do domovine. Včasih razmišljam in želim, da bi bilo med nami veliko in več Čedermacev, namreč bojim se za njegovo prihodnost. Posvečamo mu premalo pozornosti, ne zavedamo se, da je temelj našega obstoja in življenja, bitja in žitja. V njem je shranjena cela naša zgodovina, življenje, veselje in žalost naših prednikov. Samo knjigo odpremo, kar napravim pogosto, bi želela še več, pa se nam narišejo naše korenine, naša podoba.
Dovolite mi za konec še nekoliko osebno vprašanje. Mnogi se vam čudimo, ker ste vedno polni energije, seveda tudi za poučevanje. Od kod črpate vso to energijo?
Zelo rada imam naravo in ljudi. Narava živi z nami. In mi živimo z njo. V resnici smo del narave. To niso prazne besede. Sama dobim energijo za cel dan, če se zjutraj sprehodim do izvira Hublja, srečam prijetno sogovornico, poklepetam in energije je za cel dan. Ni treba, da grem na Čaven, že do izvira Hublja je popolnoma dovolj. Sicer pa imamo v naši dolini res veliko lepega, česar se največkrat sploh ne zavedamo, niti teh lepot ne znamo pokazati tistim, ki pridejo k nam, kajti, po Cankarju, imamo vrt za svojo domovino.
