Jasmina Putnik je sicer ena od sodelavk Ljudske univerze Ajdovščina z najkrajšim stažem, a je kljub temu nadvse priljubljena predavateljica. Se mogoče sprašujete, o čem predava? O uporabi pametnega telefona za fotografiranje in snemanje videa, torej vsebinah, ki se jih tisti, ki niso odraščali s sodobno tehnologijo, največkrat precej ‘bojijo’. A strah ima velike oči, le dokler ga ne spoznaš. »In tisto, kar je bilo na začetku težko in nepojmljivo, lahko postane užitek, zabava in sprostitev,« pravi simpatična sogovornica, ki je po poklicu profesorica matematike in računalništva, zadnja štiri leta pa deluje kot profesionalna fotografinja. Da, tudi matematika in fotografija sta očitno lahko odlična kombinacija, če pa temu dodate še pedagoško žilico, vse skupaj rezultira v odlično obiskanem tečaju in zadovoljnih uporabnikih sodobnih tehnologij, brez katerih si vsakdana praktično ne moremo več predstavljati.
Začniva na začetku. Kako se je začelo vaše sodelovanje z Ljudsko univerzo Ajdovščina?
Do leta 2020 sem bila zaposlena v osnovni šoli kot učiteljica matematike in računalništva. Leta 2020 se je mi je življenje obrnilo, saj sem šla z možem v Savdsko Arabijo, kjer je dobil službo. Ko sva se vrnila nazaj v Slovenijo, bi se morala vrniti nazaj v osnovno šolo, a se to ni zgodilo. Med bivanjem v tujini sem namreč spoznala, da je moja ljubezen do fotografije tako velika, da sem pripravljena ubrati drugačno poklicno pot in se fotografiji v celoti posvetiti. Tako sem se začela ukvarjati s portretno in produktno fotografijo, fotografirala sem najrazličnejše dogodke. Lani je znova prišel klic izobraževanja, ko sem videla objavo Ljudske univerze Ajdovščina, da išče nove sodelavce, mislim da celo s področja računalništva. In pomislila sem, da bi poskusila. Na razgovoru je bila energija takoj prava, odlično smo se ujeli, zato smo seveda tudi pregledali programe, v katerih bi lahko sodelovala. Ker sem v lastni režiji že prej izvajala delavnice, kjer sem udeležence učila fotografiranja z uporabo telefona, je bila to vsebina prve delavnice, ki sem jih izvedla na Ljudski univerzi Ajdovščina in je bila izredno dobro sprejeta. Ljudje imajo namreč velikokrat odlične telefone, a jih ne znajo uporabljati. Zato smo na Ljudski univerzi Ajdovščina skupaj oblikovali program fotografiranja in snemanja videa s telefonom. Zanimanje je bilo tolikšno, da smo prijavljene morali razdeliti v dve skupini.
Imate že kakšen načrt za nove vsebine, ki bi jih lahko pripravili skupaj z Ljudsko univerzo Ajdovščina?
Imam. Pripravljamo vsebine, ki se vežejo na umetno inteligenco in na to, kako nam umetna inteligenca lahko pomaga tako v vsakdanjem kot poslovnem življenju. V tej delavnici bodo udeleženci temeljito spoznali uporabo Chat GPT-ja ter nekatere druge aplikacije in platforme, ki delujejo na osnovi umetne inteligence. Druga delavnica bo namenjena spoznavanju Canve. To je spletna platforma za grafično oblikovanje, ki uporabnikom omogoča enostavno ustvarjanje različnih vizualnih vsebin, kot so plakati, predstavitve, objave za družabna omrežja in logotipi. Ponuja široko paleto predlog, orodij za urejanje slik ter možnosti za sodelovanje med več uporabniki. Omenjene vsebine so že v pripravi.
Mladi se uporabe novih spletnih orodij in družabnih omrežij hitro priučijo, starejši pa ne ravno. Velikokrat se zdi, da imajo zavore in strahove. Katere zidove je treba najprej podreti, da se prenos tovrstnega znanja lahko začne?
Ker sem pri poučevanju precej potrpežljiva, mi ni nikoli težko določene stvari razložiti dvakrat, trikrat, tudi štirikrat, če je človek ne razume. To so udeleženci tečaja zelo cenili in jih tudi ni bilo strah česa vprašati. Mislim, da smo na ta način zgradili zaupanje ter občutek varnosti, umirjenosti in sproščenosti v obeh skupinah. Tako smo ustvarili prijateljski odnos, saj se nihče od udeležencev ni bal, da bi ga kdo sodil. In vsakič znova smo ugotovili, da je najbolj važno, da te nekaj resnično zanima, da imaš željo po pridobivanju novih znanj. Velikokrat sem jih potolažila z besedami, da tudi mladi ne znajo vsega tega kar takoj. No, vsaj moja izkušnja v šoli je bila takšna. Mladi so sicer zelo spretni in iznajdljivi. Brez strahu preizkušajo novosti, ko pa treba s telefonom narediti kaj bolj konkretnega in uporabnega, običajno tudi oni potrebujejo pomoč in usmeritev.
Vseeno se pogosto zdi, da starejši radi prosijo mlajše, da namesto njih uporabljajo tehnologijo. Zakaj je po vašem mnenju tako?
Za mlade velja, da je vse, kar je na telefonu, del njihovega vsakdana, medtem ko je za starejše generacije telefon še vedno nekaj nepoznanega. Mislim, da tu tiči največji razlog, da mlajše prosijo, naj nove tehnologije uporabljajo namesto njih. Strah je največkrat tisti, ki jih hromi. Najbrž se bojijo, da ne bi česa pokvarili, kaj storili narobe, a je ta strah praviloma odveč. Sicer pa je bilo na tečaju fotografiranja s telefonom mogoče videti, da udeleženci želijo izvedeti več tudi o drugih področjih uporabe pametnega telefona. Z majhnimi koraki, seveda tudi preko fotografije, so spoznali, da imajo željo osvojiti še nekatera druga znanja. Je pa res, da so tečajniki za pridobivanje novega znanja s področja uporabe sodobnih tehnologij velikokrat bolj angažirani, če ob sebi nimajo nikogar, ki bi jim pri uporabi tovrstne tehnologije lahko pomagal. Na tečaju smo se tako pogovarjali tudi o varnosti na internetu, saj se velikokrat zdi, da so starejši še bolj dovzetni za razne prevare. Odraščali so namreč v okolju, ki je bilo varno, informacije v medijih pa so bile bolj preverjene. To zaupanje za prenesli na družabna omrežja, kjer jih nepreverjene vsebine lahko hitreje zavedejo.
Ni nikoli prepozno za pridobivanje novih znanj?
Ni, čeprav je za starejše osvajanje novih znanj lahko težje kot za mlajše udeležence tečaja. Če obstajata resnična želja in močan notranji vzgib, notranja motivacija, se je mogoče naučiti marsičesa.
Kdaj pa ste vi s svojim delom sodelavke Ljudske univerze Ajdovščina najbolj zadovoljni?
Zagotovo mi je v užitek videti, da to, o čemer sem izobraževala slušatelje, preide v prakso. Torej v boljši posnetek, v boljšo fotografijo. Če povem po pravici, sem še bolj vesela, ko v njihovih očeh vidim, kako so zadovoljni z napredkom. Ena od udeleženk tečaja mi je tako priznala, da nikoli ni marala fotografirati, a odkar obiskuje tečaj na Ljudski univerzi Ajdovščina, prav uživa. Take spremembe me navdajajo z zadovoljstvom. Da nekaj, kar je bilo na začetku težko in nepojmljivo, potem postane užitek, zabava, sprostitev.
Kako velika je razlika med poučevanjem osnovnošolcev in odraslih?
Zagotovo je velika. Učenci so zbrani z vseh vetrov, pogosto sta jim edini skupni točki kraj bivanja in starost. Se pravi, da imajo različne sposobnosti in interese. Nekatere pouk zanima, drugi komaj čakajo, da ga bo konec. Velikokrat jih je težko motivirati, včasih se je treba ukvarjati tudi z disciplino. Odrasli pa tečaje na Ljudski univerzi Ajdovščina praviloma obiskujejo prostovoljno, sami želijo pridobiti določena znanja, zato se z disciplino ni treba ukvarjati. Odraslim veliko pomeni, da se z njimi lahko pohecam in da so med tečajem lahko sproščeni. To jih bolj spodbuja k nadaljnjemu učenju in raziskovanju.
Prej ste mi omenili, da greste v oktobru s svojimi tečajniki celo v Madrid…
Skupini, ki sem ju poučevala, sta bili resnično krasni. Velikokrat so naše druženje polepšali s kakšnim pecivom in večkrat v hecu predlagali, da bi lahko organizirali kakšen »foto potep«. Ko so mi sodelavke na Ljudski univerzi omenile, da obstaja možnost izmenjave v tujini, sem bila takoj za. Med udeleženci je bil interes večji, kot smo pričakovali, zato so na Ljudski univerzi potnike določili z žrebom. Upam, da bomo spomladi izmenjavo uspeli ponoviti še z ostalimi. Te izkušnje in pridobivanja novih znanj v Madridu se vsi skupaj zelo veselimo.
Za fotografsko gradivo na Ljudski univerzi Ajdovščina se v prihodnje očitno ni bati. Kako in s čim boste v prihodnje še spodbujali fotografsko udejstvovanje udeležencev omenjenega tečaja?
Zase velikokrat pravim, da sem bolj fotograf obrtnik kot fotograf umetnik. Kot fotografinja namreč poskrbim za vse, kar podjetje potrebuje, od portretov zaposlenih do fotografij prostorov in izdelkov, ki jih podjetje ima. Zato smo z udeleženci tečaja telefon spoznavali v tej luči: da ga znajo učinkovito uporabljati kot orodje, medtem ko je bil umetniški vidik fotografiranja mogoče malo zapostavljen. Sicer pa so udeleženci tečaja fotografirali zelo različne tematike. Sproti so dobivali naloge, kaj morajo fotografirati, na naslednjem srečanju pa smo nastale fotografije pregledali in pokomentirali. Nastalo je veliko materiala, zato bom jeseni izbrala najboljše fotografije in pripravila spletno razstavo, na kateri bo imel vsak udeleženec objavljeno vsaj eno fotografijo. Mogoče bo temu sledila še prava razstava.
Ste stroga mentorica?
Najbrž sem premalo (smeh). Ljudi si namreč želim bolj navdihovati in spodbujati, kot pa kritizirati. Starejši rabijo še nekoliko več spodbude in ne kritiziranja. Si pa na naših srečanjih vse nastale fotografije skupaj pogledamo in vsak pove, kaj si misli in vidi. Tudi jaz izpostavim močne in šibke točke posamezne fotografije. Res pa je tudi, da fotografija ni matematika, ampak vsakogar nagovori drugače. In vsake oči vidijo drugače.
Kaj pa najraje fotografirate?
Na to vprašanje pa nimam odgovora. To se sprašujem že 15 let. Mislim, da mi to, da imam svobodo in možnost fotografirati toliko različnih področij, daje zagon. Verjetno to izhaja še iz mojih začetkov fotografije, ko sem začela objavljati fotografije vseh mogočih tematik na spletnih platformah za prodajo fotografij, kot je Shutterstock. V tem obdobju sem pridobila tudi pomembne izkušnje o kakovosti fotografij, saj so bile sprejete le tehnično in vsebinsko dovršene fotografije. Ni mi dolgčas in to še vedno rada počnem. Danes fotografiram vinsko steklenico, jutri potret poslovneža, čez en teden bom lahko mačko ali kakšen dogodek. Prav ta dinamičnost mi je zelo všeč.
