Andrej Vuksanovič, po izobrazbi magister etnologije, je eden mlajših sodelavcev Ljudske univerze Ajdovščina. Deluje kot samostojni strokovni delavec, zaposlen pa je na Večgeneracijskem centru Goriške, kjer skrbi za organizacijo in izvedbo delavnic v socialnovarstvenih zavodih, v okoliških krajevnih skupnostih ter za izvajanje učne pomoči in neformalnih svetovanj.
Na Ljudski univerzi Ajdovščina se največ ukvarjate z ranljivimi skupinami. Povejte nam, prosim, kdo so skupine ranljivih, ki jim nudite pomoč.
Pomoč nudimo uporabnikom različnih varstvenih institucij, kot so, na primer, Dom starejših občanov Ajdovščina, Varstveno delovni center (VDC) Ajdovščina, CIRIUS, Rdeči križ, PUM-O in drugi. Ranljivi so tudi priseljenci, ki potrebujejo učno pomoč – tako mlajši, ki so še vključeni v šolski sistem, kot starejši, ki potrebujejo pomoč pri slovenščini ali drugih malenkostih, ki jih je treba usvojiti. Te skupine ljudi želimo opolnomočiti, jim olajšati življenje, s tem pa tudi zmanjšamo socialno ranljivost najbolj ogroženih. V večini primerov poskušamo na medgeneracijski solidarnosti vzpostaviti in negovati medgeneracijski dialog.
Katera od teh skupin, o katerih se pogovarjava, pa je najštevilčnejša?
To so brez dvoma upokojenci. Poskušamo čim bolj delovati na terenu, da bi na ta način zmanjšali obremenitve starejših. Na delavnicah v krajevnih skupnostih se namreč velikokrat izkaže, da mobilnost starejšim predstavlja veliko težavo. Ker ima ta populacija veliko znanja in kompetenc, raje kot za njih poskušamo delati z njimi. Tako se je že nekajkrat zgodilo, da smo na Ljudski univerzi Ajdovščina začeli z neko programsko dejavnostjo, potem pa so štafetno palico prevzeli upokojenci. So pa starejši socialno ranljivi v smislu, da imajo ogromno časa in relativno malo socialne podpore. Zato jih želimo za določene stvari opolnomočiti in na tak način tudi osmisliti njihov vsakdan.
Kako pa vključujete starejše v medgeneracijsko sodelovanje? Je to enostavna naloga ali sploh ne?
Tu ni neke premočrtnosti oziroma šablone, uporabiti moraš vse možne kanale. S prisilo seveda ne gre, naš cilj je, da to populacijo spodbudimo k udeležbi in da ta spodbuda pride iz iskrenega ter dobro zasnovanega in načrtovanega projekta. Tak primer je bila nedavno izvedena medgeneracijska modna revija v Domu starejših občanov v Ajdovščini, za katero smo sestavili scenografijo in na obleke, ki so bile na dogodku predstavljene, prišili spomine. To se je izkazalo – pa ne samo pri starejših, ampak kar pri vseh generacijah – kot nadvse zanimiva in učinkovita metoda sodelovanja, čeprav so nekateri do takrat s precejšnjo mero zadržanosti govorili o sebi. A prav vsak človek ima zanimivo življenjsko zgodbo, čeprav je ta mogoče redko slišana in zapisana. Mi smo starejše spodbudili, da so začeli govoriti o svojem življenju; ko so slišali pripovedi drugih, so se zelo okorajžili. Vidim, kako tej populaciji veliko pomeni, da so njihove življenjske zgodbe prepoznane in slišane. Nenazadnje imajo ti ljudje s svojimi izkušnjami ogromno ponuditi današnjem svetu.
Na kakšne načine še sodelujete z Domom starejših občanov v Ajdovščini?
Tam smo vzpostavili skupinico, ki vsako drugo sredo rešuje križanke ali pa sodeluje pri ustvarjalnih delavnicah. Ugotavljam, da imajo starejši radi to rutino. Tudi sicer se trudimo najti načine, da naredijo korak k aktivnosti, da se čim bolj vključijo in da jih na ta način opolnomočimo. Tako jim lahko damo ogromno, oni pa družbi nazaj. Pri starejših kot veliko težavo opažam, da se ne čutijo več vključene v neko dogajanje oziroma v družbo. A da ne bo pomote – tudi mlade je včasih težko vključiti in spodbuditi, da med njimi nastane bolj aktivna vez. Pesimizma, ki spremlja nekatere mlade, je čedalje več.
Je težje priti do mladih ali do starejših?
Na ‘prvo žogo’ bi rekel, da rabijo starejši več spodbude, da jih vključiš v določeno dejavnost. Začutiti morajo, da iskreno želiš z njimi sodelovati, da si jih želiš vključiti in opolnomočiti. Ko se na ta račun konsolidira skupina, ki aktivno deluje, so zelo hvaležni. Pri mladih so stvari nekoliko drugačne. Velikokrat se mi zdi, da jim manjka linearnosti. Če se mladostniku en dan nekaj zdi zanimivo, ta zagnanost, da bi resnično kaj naredil ali spremenil, lahko hitro upade. Ta upad interesa se velikokrat kaže kot apatija in razne duševne stiske. Takšne skupine mladih so nam zato težje dostopne. Velikokrat se vprašaš, kako bi takega posameznika kamorkoli vključil. To je precejšen izziv. Čeprav imaš svoje omejitve, pa moraš takemu mladostniku dati vedeti, da si tam, da si na voljo, da lahko pomagaš. Če potrebuje spremembo ali pomoč, si z njim seveda pripravljen delati.
In mladi potrkajo na vaša vrata?
Da, potrkajo. Spomnim se 19-letnika, s katerim sva imela individualne ure slovenščine, dokler ni začel s tečajem slovenščine, ker je želel izboljšati znanje pred začetkom tečaja. V takšnih primerih sem nekakšna pomožna rešitev, ki se trudi človeku iti na roko. Se pa zavedam, da tu potrebujemo določeno mero ‘kilometrine’ in prepoznavnosti, da se takšna sodelovanja lažje razvijejo. Naj dodam, da se trudimo biti na voljo vsem, ki bi potrebovali kakršnokoli pomoč. Poskušamo se prilagoditi ranljivim skupinam: za mlade izvajamo učno pomoč ter pripravljamo delavnice in aktivnosti, da bi to populacijo v večji meri vključili v socialno mrežo. Starejšim nudimo pomoč pri uporabi pametnih telefonov in računalnikov. Rade volje pripravljamo tudi dejavnosti in aktivnosti v sklopu neformalnega druženja in svetovanja. Tudi v neformalnih druženjih se namreč lahko ljudje ogromno naučijo, na ta način pa hkrati preprečujemo socialno izključenost, ki je pri ranljivih skupinah zelo navzoča. Prav pogovori pa so tisto, kar ti ljudje zelo potrebujejo.
September, 2025
Projekt sofinancira Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti in Evropski socialni sklad plus iz Programa evropske kohezijske politike v obdobju 2021–2027, cilja politike 4 »Bolj socialna in vključujoča Evropa za izvajanje evropskega stebra socialnih pravic«, prednostne naloge 7 »Dolgotrajna oskrba in zdravje ter socialna vključenost«, specifičnega cilja ESO4.12 »Spodbujanje socialnega vključevanja oseb, izpostavljenih tveganju revščine ali socialni izključenosti, vključno z najbolj ogroženimi osebami in otroki«.