Jasmina Bolterstein, po izobrazbi diplomirana socialna delavka, z Ljudsko univerzo Ajdovščina sodeluje zadnji dve leti, kjer opravlja delo mentorice v programu PUM-O (Projektno učenje mlajših odraslih). Prej je bila vodja dnevnega centra Šent Ajdovščina, zato ji področje duševnih stisk, tudi med mladimi, seveda ni tuje.
So vam pretekle delovne izkušnje v dnevnem centru Šent Ajdovščina prišle prav pri delu v programu PUM-O?
Preden sem se zaposlila na Ljudski univerzi Ajdovščina, sem dvanajst let delovala na področju duševnega zdravja odraslih. Ko sem prišla v novo službo, sem bila zelo presenečena, koliko duševnih stisk je med mladimi. Nisem si predstavljala, da jih je tako veliko. Seveda mi je znanje na tem področju od prej prišlo zelo prav. Tako smo za udeležence programa PUM-O pripravili različne delavnice o tem, kako si pomagati v duševni stiski, kakšne so tehnike sproščanja in kaj vse vključuje trening socialnih veščin. Mlade na ta način naučimo, kako se spopasti s stiskami oziroma situacijami, v katerih se bodo soočili s konflikti in neprijetnimi čustvi. Tako bodo vedeli, kako v takšnih primerih odreagirati na konstruktiven način.
Kako si razlagate tako veliko število duševnih stisk med mladimi? Kaj botruje temu?
Vidim, da se mladi primerjajo z ideali, ki jih je težko doseči, oziroma da mladi iščejo pozornost na napačen način. Če nekoliko osvetlim: namesto, da bi se kot skupina povezali, velikokrat preko spleta izpostavijo nekoga, ki je najšibkejši člen. Tega mladega potem maltretirajo do te mere, da vpliva na njegovo duševno zdravje in samopodobo. Zaradi tega nekateri mladi razmišljajo celo o samomoru. To je velik problem.
Kdo tu ni opravil svoje naloge – starši, šola, druge ustanove?
Temelj vsega je zagotovo družina. Če v družini vladajo dobri odnosi, lažje vidiš, da je otrok v stiski in da potrebuje pomoč. Ni si treba zatiskati oči in reči, da bo to minilo, da ni tako hudo. Starše ne bi smelo biti sram poiskati pomoč, sploh če vidijo, da otroku sami ne zmorejo pomagati. Predolgo res ne gre čakati. Če pravočasno odreagiraš, lahko preprečiš marsikatero stisko. Če pa se to vleče, se največkrat nakopičijo še druge stvari, na primer uživanje alkohola in prepovedanih substanc. Kar seveda še poslabša primarno stanje, ki bi se ga lahko rešilo z obiskom dobrega psihologa ali terapevta, ki bi znal mlademu človeku pomagati poiskati alternative za reševanje njegove stiske.
Kako v programu PUM-O pomagate mladim? Najbrž le lepa beseda ni dovolj.
Predvsem na začetku spoznavamo eden drugega. Ker sem vrsto let delala na področju duševnega zdravja, nimam težav s prepoznavanjem depresije, shizofrenije in drugih duševnih stisk. Je pa včasih, sploh pri mladih, težko odkriti, ali so nekatere lastnosti, ki izgledajo kot bolezenske, resnično takšne ali gre morebiti za karakterne lastnosti. Zato se v tovrstnih primerih velikokrat povežemo s Centrom za krepitev zdravja ali Centrom za duševno zdravje mladih in otrok. Pa še nekaj velja izpostaviti: mladim si lahko podpora, ne moreš pa njihovih stisk rešiti brez njihovega sodelovanja ter brez podpore staršev in drugih ustanov. Pomembno je torej dobro mreženje, predvsem pa se je treba z mladimi odkrito pogovoriti. Sama jim odkrito povem, kaj sem pri njih opazila, kaj me skrbi, kako bi si lahko pomagali. Če kdo potrebuje pomoč, mu jo seveda omogočimo. Velikokrat vidimo, da se imajo mladi pri nas dobro in lepo, v marsikateri družini pa razmere niso urejene tako, kot bi morale biti. In to je vzorec, ki mladostnika spravlja v stisko.
Omenili ste, da mlade izobražujete tudi za različne socialne veščine.
Pri treningu socialnih veščin oziroma asertivni komunikaciji obravnavamo različne teme, od čustev, do konstruktivnega podajanja kritike in sprejemanja kritike do ravnanja v konfliktnih situacijah in govorice telesa. Tako mladi spoznajo, kako funkcioniramo v odnosih do drugih. Nič manj ni pomembno, da spoznajo, kakšno vlogo igrajo pri vsem skupaj naše misli. Če znamo namreč ustaviti negativne misli, se vse obrne. Zato je tako pomembno, da te stvari, ki jim šola ne namenja veliko poudarka, slišijo in izkusijo na lastni koži. Zato so naše delavnice zelo praktične, kjer mladi vadijo eden z drugim. Socialne veščine trenirajo v različnih situacijah in ko si naberejo dovolj izkušenj, lahko pridobljeno znanje uporabijo v tistih odnosih, kjer jim je bilo do takrat najtežje. To so običajno prav družinski odnosi.
Kdaj ste najbolj zadovoljni s svojim delom?
Ko si udeleženci programa PUM-O postavijo določene cilji in jih skupaj z našo pomočjo dosežejo. To je zame največji dosežek in takrat sem najbolj zadovoljna s svojim delom. Ko mlad človek skrene s poti in ne vidi smisla, smo namreč mi tisti, ki ga podpremo. Ko vidimo, da doseže cilj, je to za nas enako pomembno kot za mladega človeka. Vemo namreč, koliko truda in moči je posameznik vložil v dosego cilja. Mlade, ki pridejo k nam, že sistem na nek način izvrže. Ali so izključeni iz šole ali so pa imeli tako slabe učne navade, da jim v šoli ni šlo. O sebi imajo slabo predstavo. Ko nekaj dosežejo, jim to da motiv za naprej – da dokončajo šolo z našo pomočjo ali da se zaposlijo. Spet pri tretjih pa je cilj osvojitev socialnih veščin; če znaš funkcionirati v odnosu, je to temelj dobrega in srečnega življenja.
Bi mladim za konec še kaj sporočili?
Mladim bi rada sporočila, naj ne obupajo in naj vztrajajo, ne glede na to, kaj jim pride na pot. In da nikoli stvari niso tako črne, kot se morda na začetku zdi.
September, 2025
