Alenka Magajne je magistrirala je iz socialnega dela s temo Pomen izobraževalnih programov za krepitev moči začasno nezaposlenih oseb, v kateri je poglobljeno raziskala izobraževanje kot orodje za opolnomočenje posameznikov. Na Ljudski univerzi Ajdovščina je zaposlena zadnjih petnajst let, pred tem pa se je deset let ukvarjala z izobraževanjem v drugih organizacijah. Kot pravi, je svetovanje na področju izobraževanja njeno poslanstvo. »Ko v človeku prepoznam tisto, kar ga veseli, in mu omogočim takšna izobraževanja in mentorje, ki iz tega človeka izvabijo tisto najboljše, sem najbolj zadovoljna,« priznava. Tej zavezi je sledila pri izvajanju različnih programov na Ljudski univerzi Ajdovščina, med katerimi so bili Usposabljanja za življenjsko uspešnost, programi za brezposelne in dolgotrajno brezposelne, Temeljne poklicne kompetence ter Projektno učenje mladih odraslih (PUM-O+).
Kako pri svojem delu človeka, ki se še išče, usmerite v želeno smer?
Vsak človek v sebi nosi potencial, ki ga je mogoče spodbuditi in usmeriti – če mu prisluhnemo na pravi način. Usmerjanje nekoga, ki se še išče, je zahtevno, vendar tudi izjemno dragoceno. Ključno je, da pristopimo z veliko empatije, da znamo stopiti v njegove čevlje in svet opazovati skozi njegove oči – ter ga skupaj z njim raziskovati. Ne gre za vsiljevanje naših pogledov, temveč za skupno iskanje njegove poti. V programu PUM-O+ si prizadevamo odkriti, kaj posameznika resnično zanima in kaj bi rad počel v življenju. Kot mentorji mladim odraslim jih postopoma in vztrajno spodbujamo, da naredijo korake naprej. Napredek je včasih počasen in neopazen, a nato pride trenutek, ko se pokaže velik preskok – in to je vedno navdihujoče. Ena izmed uspešnih strategij, ki jo včasih uporabimo, je, da mladim damo priložnost, da sami prevzamejo mentorsko vlogo – predstavijo svoje hobije, znanja in talente. Tako zasijejo v nečem, kar že obvladajo, hkrati pa razvijajo občutek odgovornosti, samozavesti in osebne moči. Te izkušnje so za njih izjemno pomembne pri oblikovanju samozavesti in boljše prihodnosti.
Se število mladih, ki potrebujejo takšno pomoč, povečuje?
Da, opažamo, da je število mladih, ki potrebujejo tovrstno pomoč, v porastu. Med udeleženci programa PUM-O+ je pogosto zaznati splošno apatijo, pomanjkanje motivacije in občutek brezciljnosti. Velikokrat se šele ob pomembnih prelomnicah, kot so popravni izpiti ali neuspešno iskanje zaposlitve po koncu šolanja, začnejo zavedati, da potrebujejo podporo. Včasih so prisotne tudi težave, povezane z različnimi oblikami odvisnosti, duševnimi boleznimi … kjer jim lahko pomagamo le do določene mere – predvsem tako, da jih spodbudimo k iskanju strokovne pomoči. Ker program traja le deset mesecev, smo pri delu časovno omejeni, vendar se v tem obdobju intenzivno trudimo spodbuditi pozitiven premik. Kljub temu verjamemo, da bi ta populacija potrebovala daljšo in bolj kontinuirano podporo, saj bi jim tako lahko učinkoviteje pomagali na poti do samostojnosti in vključitve v družbo.
Katere so po vašem mnenju največje prednosti programa PUM-O+?
Ena izmed največjih prednosti programa PUM-O+ je v tem, da ponuja varen, spodbuden in prilagodljiv prostor za mlade, ki v klasičnem šolskem sistemu pogosto ne najdejo svojega mesta. Včasih jim tradicionalne šolske poti niso pisane na kožo – pri nas pa dobijo priložnost, da znova vzpostavijo strukturo, obnovijo zaupanje vase in začnejo ustvarjati svojo zgodbo na novo. Skupaj z njimi gradimo načrte, ki vključujejo dokončanje šolanja, vključitev v trg dela ali raziskovanje drugih možnosti, ki jih zanimajo. V programu jim nudimo celostno podporo – tako pri odkrivanju in razvijanju njihovih talentov kot tudi na osebni in poklicni ravni. Ob tem se trudimo ustvariti okolje, kjer se počutijo slišane, sprejete in spodbujene k samostojnosti. Osebno močno verjamem v moč posameznika. Ko mladim ponudimo pravo podporo ob pravem času, lahko iz tega zrastejo izjemne zgodbe. PUM-O+ ni zgolj program – je odskočna deska, prostor rasti, kjer mladi začnejo verjeti, da zmorejo več, kot so si predstavljali.
Pa lahko prav vsak posameznik napiše svojo izjemno (poklicno) zgodbo? Je mogoče vsakomur pomagati?
Da, verjamem, da lahko prav vsak posameznik napiše svojo izjemno poklicno zgodbo. Vsak izmed nas nosi v sebi edinstvene talente, sposobnosti in tudi skrite želje, ki čakajo, da jih odkrijemo. Morda niso na prvi pogled vidni, morda jih celo sami dolgo ne prepoznamo — a to še ne pomeni, da ne obstajajo. Zato je ključno, da vsakemu posamezniku namenimo čas, pozornost in podporo. Potrebno je veliko dela, potrpežljivosti in pravega pristopa, da pomagamo ljudem stopiti iz cone udobja, raziskati svoja zanimanja in okrepiti zaupanje vase. Ko pa enkrat začnejo verjeti, da zmorejo, in začutijo svojo vrednost, se lahko zgodijo izjemne preobrazbe. Vsak udeleženec ima svojo zgodbo. In prav vsaka zgodba je lahko uspešna — le dovolj vztrajnosti, podpore in priložnosti potrebuje, da se začne pisati.
Kdaj ste osebno najbolj zadovoljni s svojim delom?
Največje zadovoljstvo pri svojem delu občutim takrat, ko človeku zažarijo oči – ko v sebi prepozna, kaj ga v življenju resnično veseli in kaj bi rad počel. To so dragoceni trenutki preboja, ko posameznik najde svojo pot, pa čeprav gre le za priložnostno delo. Pomembno je, da dobi nekaj svojega – nekaj, v čemer se prepozna, kar ga izpolnjuje in mu daje občutek smisla ter veselja. Zato menim, da je ključno, da mladi čim prej začnejo delati, ne glede na to, ali gre za redno zaposlitev ali drugo obliko vključevanja v delo – vsaka izkušnja šteje in jih krepi. Preden stopijo v redno zaposlitev, se jim zato še posebej priporoča vključevanje v prostovoljno delo, senčenje ali usposabljanje na delovnem mestu – vse to so pomembni koraki na poti k večji samostojnosti in zaposljivosti. Verjamem, da če je prisotna volja, se vedno najde tudi pot – in ko lahko k temu pripomorem, je to zame največja nagrada.
Avgust, 2025