Martina Bratina, po izobrazbi diplomirana inženirka tehnologije prometa, na Ljudski univerzi Ajdovščina opravlja delo mentorice v programu PUM-O+ (Projektno učenje mlajših odraslih+). V programu PUM-O dela od vsega začetka, in sicer že petnajst let. V tem času je svojo izobrazbo nadgradila s pedagoško smerjo, ima pa tudi opravljeno licenco PUM-O.
Kakšne oblike pomoči so mladi v programu PUM-O iskali pred petnajstimi leti in kakšne iščejo danes? Kako se je pravzaprav pomoč mladim v sklopu programa PUM-O v tem času spremenila?
Generacije mladih se zelo spreminjajo. Ko sem začela delati v programu PUM-O, sem imela 27 let, mladi, ki so program takrat obiskovali, pa so imeli okrog 20 let. Torej med nami ni bilo kakšne posebne generacijske razlike. Zdi se mi, da sem takrat na PUM-O-vce gledala drugače, kot nanje gledam danes. Ker jih namreč danes bolj spremljam kot mama in ne več kot vrstnica. Če se pogovarjava o tem, kakšno pomoč so PUM-O-vci potrebovali pred petnajstimi leti, bi rekla, da so se programu priključili predvsem mladi, ki niso končali šole. PUM-O je bil zanje takrat še zadnja možnost, da nadaljujejo šolanje in šolo tudi uspešno zaključijo. Nekateri pa so takrat iskali službe in mi smo jim pomagali vstopiti na trg dela. Danes kot mama vidim, da mladostniki v programu PUM-O predvsem iščejo toplino staršev, družino oziroma tisto, česar doslej niso imeli. Ne preseneča me, da je med njimi veliko duševnih stisk, predvsem pa zasvojenosti.
Je zato danes v programu PUM-O težje delati kot nekoč?
Občasno se počutim nemočna. A dobro je, da v mentorski skupini delujemo tri zaposlene. Vsaka ima svoj pogled na reševanje stisk in težav mladih, med seboj pa si pomagamo, da bi lahko čim bolje rešile izzive, ki se pojavljajo. Na srečo se lahko zanesemo tudi na druge ustanove, ki podajajo svoje predloge za izboljšave, tako da lahko PUM-O-vce usmerimo in napotimo do dodatnih oblik pomoči.
Se vam mladi, vključeni v program PUM-O, hitro odprejo ali je težko dobiti njihovo zaupanje?
Na začetku je vsak zaprt vase, sčasoma pa spoznajo, da se lahko pri nas odprejo in izpovejo ter da smo tisti edini, ki jim prisluhnemo. S to skupino mladih namreč vsak dan preživimo po šest ur. Poslušamo njihove življenjske zgodbe, kar je dobro. Nismo kot učitelji, ki s takšnim mladostnikom preživijo eno uro in ne vedo, kaj naj z njim. PUM-O-vci nam zato zaupajo in vedo, da jim mentorice lahko tudi pomagamo.
Kdaj ste najbolj zadovoljni s svojim delom?
Zgodbe mladih se te seveda dotaknejo. Najbolj sem vesela, ko nas po dolgem času obišče kateri od nekdanjih PUM-O-vcev in prizna, da sem mu v preteklosti, ko ni vedel, kaj bi sam s sabo, zelo pomagala. In da je zdaj na pravi poti. To mi je v največje zadoščenje. Najrazličnejših zgodb pa je bilo v teh 15 letih, odkar delam v programu PUM-O, zelo veliko. Najbolj me je pretresla zgodba dekleta, starega 15 let, ki ji je umrla mama. V programu PUM-O se je našla in me vzela kot mamo. Takrat sem jo vodila in ji stala ob strani. Ko se zdaj srečava, se mi vedno zahvali, saj je takrat resnično potrebovala nekoga, ki bi jo poslušal in ji dal smernice. To me vedno prevzame in zelo sem ponosna na to.
Je zgodb s srečnim koncem v programu PUM-O veliko? Kako je z osipom med udeleženci programa?
Če bi gledali na uspeh programa PUM-O v odstotkih, je bil pred leti ta uspeh nekoliko boljši. Po drugi strani pa ne moremo mimo tega, da se je tudi družba v zadnjih petnajstih letih zelo spremenila. In da so kazalniki uspeha zato verjetno precej drugačni. Še vedno pa je večina mladih, ki so vključeni v program PUM-O, uspešnih. V desetih mesecih, ko obiskujejo naš program, pride do opaznih izboljšav. Veliko je takih, ki program uspešno zaključijo. Ko pridejo kasneje na obisk, priznajo, da se jim je ob naši pomoči življenje izboljšalo.
Prej ste omenili, da je za nekatere mlade obiskovanje programa PUM-O še vedno stigma, da ta program vidijo kot nekakšno zadnjo možnost. Pa ni tako, kajne?
Biti PUM-O-vec je ima pri nekaterih ljudeh, ki programa ne poznajo dovolj, slabšalni prizvok. Zanje so PUM-O-vci tisti mladi, ki nič ne delajo, nimajo izobrazbe, so v slabi družbi ipd. Mladi, ki se v program PUM-O vključijo, največkrat mislijo, da je res tako. Ko pa pridejo sem k nam, vidijo, da to sploh ne drži. Da so to le pavšalne sodbe. Vidijo, da program PUM-O obiskujejo tudi mladi, ki nimajo učnih težav in ne slabe družbe, a se še iščejo in ugotavljajo, kaj bi šli radi študirat. PUM-O torej za mladega človeka ni zadnja možnost. Je možnost za nov začetek. Nenazadnje so se številni mladi v tem programu našli, dobili priložnost za delo in za prostovoljno delo, spoznali marsikaj novega in pridobili veliko znanja.
Kakšen bi bil vaš nasvet mladim, ki še razmišljajo, ali bi se priključili programu PUM-O ali ne?
Mladi, ki se odločijo za program PUM-O, vedno pridejo k nam z neko težavo. Ponudimo jim veliko možnosti, bodisi za učenje, dokončanje šolanja in podobno. A ne gre samo zato. Ti mladi odrasli pri nas odraščajo, iščejo svoje cilje, bodisi enoletne ali dolgoročne – življenjske. In ker mi nismo šolski sistem, gradimo prijateljske odnose. No, mogoče kdaj pa kdaj tudi kakšnega družinskega.
