Vera Kodrič je na Ljudski univerzi Ajdovščina ena od predavateljic z najdaljšim stažem, saj z njo prav letos sodeluje naravnost neverjetnih 50 let. Tu je najprej poučevala stenografijo, nato desetprstno slepo tipanje – najprej na mehanskih pisalnih strojih, nato še na računalnikih. Ko je praznovala svoj 70. rojstni dan, je ponudila 25-urni brezplačni tečaj 10-prstnega slepega tipkanja za brezposelne. Prav tako brezplačno je vodila 25-urni tečaj slepega tipkanja za učence višjih razredov Osnovne šole Šturje, ki imajo učne težave.
Ob praktičnem in vsestransko uporabnem učenju tipkanja pa je Vera Kodrič v sodelovanju z Ljudsko univerzo počela še vrsto drugih dejavnosti. Tako je vodila študijski krožek Suho sadje na krožniku v Učnem centru na Brjah, aktivno sodelovala v krožku Ustavimo korak, pomembno je prispevala k obnovi spomenika madžarskemu huzarju ob cerkvi v Logu. Ko se je upokojila, je sodelovala pri ustanavljanju Univerze za tretje življenjsko obdobje v Ajdovščini, bila je tudi ena od ustanovnih članic Društva MOST, postala pa je celo lokalna podpornica Centra medgeneracijskega učenja na Ljudski univerzi Ajdovščina. Naravnost odlične iztočnice za pogovor z vedno prijazno, urejeno in delovno gospo, ki si je kot otrok želela postati učiteljica in ki še danes svoje bogato in pestro znanje z različnih področij rada predaja različnim generacijam.
Svoje prvo predavanje na takratni Delavski univerzi Ajdovščina davnega leta 1974, torej pred natančno pol stoletja, ste imeli s področja stenografije. Se ga še spomnite?
O, seveda se ga, še danes se ga živo spomnim! V razredu je bilo med 25 in 30 učencev različnih starosti, nekateri zaposleni, drugi brezposelni. Na predavanje sem se sicer temeljito pripravila, a strah me je bilo vseeno. Potem je vse skupaj kar lepo steklo. Vživela sem se v kožo svojih učencev, tako da sem bila strpna, prijazna in jih na lep način spodbujala, kako naj vadijo in kaj naj počnejo, da se bodo stenografije naučili korak za korakom. Da se naučiš stenografije, sta namreč potrebna vztrajnost in čas. Podobno je pri tipkanju. Samo z vajami in vztrajnostjo pridobiš na hitrosti. Hitrost pa je v obeh primerih zelo pomembna.
Kako pa ste se vi učili stenografije na Administrativni šoli v Ljubljani?
Imeli smo profesorico, ki je bila neporočena in starejša, zato je dejansko živela za stenografijo. Do nje smo imeli strahospoštovanje, bila je stroga in zahtevna in malokdo je imel pri njej odlično oceno. Petkrat na teden smo imeli pri njej stenografijo po dve šolski uri, vsak teden smo pisali ‘kontrolko’, enkrat na mesec je prišla na vrsto še šolska naloga in vsak teden smo morali v poseben zvezek pisati dodatne vaje tudi doma. Tako smo pridobivali na hitrosti. Zvezek s temi vajami smo vsak ponedeljek morali prinesti pokazati v šolo. Če naloge nisi imel, si dobil minus, pet minusov je pomenilo nezadostno oceno. In zvezek z vajami je profesorica vsak ponedeljek pretrgala, da naslednjič nisi mogel prinesti istega. Vsakodnevno smo morali tudi poslušati in zapisati radijska poročila.
Prej ste mi brez napak prebrali vse stenografske znake iz svojega učbenika, čeprav stenografije najbrž že nekaj časa ne uporabljate več. Ste si te znake zapomnili za vse večne čase?
Če se stenografije učiš toliko, kot sem se jo skupaj z drugimi dekleti učila jaz v srednji šoli, ti znanje ostane. Stenografijo sem uporabljala vsa delovna leta kot tajnica in kot stenografka, zato s stenografskimi znaki še danes nimam težav, čeprav najbrž ni več tiste hitrosti kot takrat, ko sem jo aktivno uporabljala. Znanje pa ostane. Še danes, ko grem na kakšno predavanje, sestanek ali potovanje, sta v moji torbici vedno blok in svinčnik, ker si s pomočjo stenografije zabeležim zame pomembne stvari. Očitno sem poklicno deformirana. Spominjam se, da sem v preteklosti celo v cerkvi pri maši v mislih stenografirala župnikovo pridigo.
Zagotovo imate za nas kakšno zanimivo zgodbo iz časov, ko ste poučevali stenografijo.
Še vedno se spomnim razreda, v katerem je bil poleg 20 deklet še en učenec. To je bil Zdravko Pergar, danes uveljavljeni operni pevec, ki je takrat delal v tovarni Lipa. Ker je imel veselje do petja, je obiskoval tudi glasbeno šolo. Očitno si je želel pridobiti še kakšno dodatno znanje, stenografija pa mu je delala težave. Ko smo pisali test, me je vedno milo pogledal, prav po otroško, in me prosil za pozitivno oceno. A pri stenografiji je tako, da je iz zapisanega vedno jasno razvidno, koliko znanja ima kdo. Pred 15 leti sva se srečala v enem od trgovskih centrov v Ajdovščini in takrat je takoj poklical svojo ženo Olgo, tudi operno pevko: »Olga, Olga, pridi, da ti predstavim svojo profesorico. Ona je bila zelo dobra učiteljica, a stenografija je tako težka, da sem vse pustil!« Meni je bilo nadvse smešno, da me je ohranil v takšnem spominu, čeprav je to lep občutek.
Na Ljudski univerzi Ajdovščina ste naslednje leto poučevali tudi 10-prstno slepo tipkanje
Res je, saj niso imeli profesorja za strojepisje. Ko sem se upokojila, so obstajali že računalniki, a so se moji učenci tudi nanje uspešno naučili slepo pisati in bili pri tem zelo hitri. Po ukinitvi večerne administrativne šole so na Ljudski univerzi organizirali 100-urne tečaja slepega tipkanja na mehanskih pisalnih strojih. To je trajalo vse do začetka uporabe računalnikov, ko so organizirali samo 25-urne tečaje, ker so imeli udeleženci svoje računalnike ali v službi ali doma, da so lahko vadili. Tečaje strojepisja na računalnikih sem vodila tudi na nekaterih šolah in na srednji šoli kot izbirno vsebino. Na Osnovni šoli Šturje sem vodila 25-urni tečaj slepega tipkanja za učence višjih razredov, ki imajo učne težave. Obiskovalo ga je 12 učencev in so se tipkanja lepo naučili.
Katere so lastnosti dobrega predavatelja?
Dober predavatelj ne sme biti zadržan, ampak sproščen, imeti mora socialni čut in razvite komunikacijske spretnosti, znati pa se mora tudi posmejati. Predvsem pa mora svoje učence lepo in postopoma uvajati v pridobivanje znanja ter jih stalno spodbujati, saj vsi nimajo enakega znanja, niti izkušenj. Korak za korakom, pa bo zadovoljstvo na obeh straneh. Da sem lahko predavala in podajala znanje naprej, sem se morala tudi sama stalno izobraževati. Želela sem si namreč, da bi bile ure pri meni čim bolj pestre. Vedno smo našli tudi čas, da smo se z učenci pogovorili o težavah in dilemah, ki so spremljale učni proces.
Je danes učenje drugače kot pred 50 leti?
Da, učenje danes je neprimerljivo s tistim pred 50 leti. Otrokom ni lahko. Preveč so obremenjeni z vsem, imajo veliko pripomočkov in to tudi izkoriščajo, po drugi strani pa so preobremenjeni tudi njihovi starši. Ni več tistega sproščenega in prijetnega družinskega življenja, kakršno je bilo nekoč, vse je planirano in tempirano. Opažam, da otroci že takrat, ko poslušajo razlago v šoli, mislijo na nekaj drugega. Zato jim telefonov v šoli ne bi dovolila.
Kako pa je z učenjem pri odraslih?
Danes si večina tistih odraslih, ki se odločajo za izobraževanje, želi priti do službe ali dodatnih kariernih priložnosti, zato jim je treba dodati poglobljeno znanje. Tako sem se na takšna predavanja vedno dodatno pripravila, da so slušatelji od predavanj nekaj odnesli. Vsakič sem bila seveda zelo vesela, ko mi je kateri od njih povedal, da je na ta račun prišel do službe.
Kdaj pa ste sami s svojim delom najbolj zadovoljni?
Tečajnikom na Ljudski univerzi Ajdovščina je vedno na voljo knjiga, kamor lahko napišejo svoje vtise o določenem predavanju in predavatelju. Zadovoljna sem, da sem sama deležna veliko pozitivnih in lepih zapisov. Tečajnikom veliko pomeni, če jim poleg strokovnega znanja ure popestriš z informacijami o svojih delovnih izkušnjah.
Najbrž za učenje ni nikoli prepozno. Kaj bi bil vaš nasvet tistim, ki še oklevajo, ali bi se vpisali v katerega od programov Ljudske univerze Ajdovščina?
Moj nasvet bi bil, da se v program vpišejo. Na Ljudski univerzi Ajdovščina so namreč vedno zagotovljena prijetna druženja, kjer lahko spoznaš nove ljudi, za nameček pa se še česa novega naučiš. Tudi če kdo išče službo, mu pomagamo z raznimi nasveti. Tako, denimo, pri učenju slepega tipkanja obravnavamo tudi osnove poslovne korespondence in sploh dodatna znanja, ki jih delodajalci zelo upoštevajo pri iskanju zaposlitve, nenazadnje tudi urejenost in obnašanje kandidata, ko pride na razgovor za zaposlitev.
Se tudi vi še vsak dan česa novega naučite?
Se. Vsak dan si zapišem kakšno lepo misel, ali si napišem, kaj moram še postoriti, koga poklicati in kaj preveriti. Kolikor mi čas dopušča, tudi rada sežem po lepi knjigi ali pa kakšnem priročniku o težavah v tretjem življenjskem obdobju.
Je to zapuščina preteklih let v vašem poklicu ali ste taka kot osebnost?
Mislim, da je to moja osebnost. Moja mama je bila prav takšna. Vedno je bila zelo prijazna, skrbna in kljub kmečkemu delu in številni družini vedno pripravljena pomagati sovaščanom. Tudi če za kakšno stvar čez dan ni imela časa, je vse nadoknadila zvečer.
Dovolite mi še nekoliko osebno vprašanje – še nikoli vas nisem videla neurejene in brez brezhibne pričeske. Kako vam to uspe ob vsem delu?
Po eni strani je tak moj karakter. Po drugi strani sem očitno še iz ‘stare šole’; v Administrativni šoli v Ljubljani smo imeli nekaj izrednih profesorjev. Pri predmetu pisarniško poslovanje je bil profesor z dolgoletnimi izkušnjami in nam je svoje ure zelo popestril. Poudaril je, da je tajnica zrcalo kolektiva ali ustanove in zato naj bi imela urejeno delovno okolje in bila tudi sama urejena. Nikoli naj ne bi nič pozabila, bila naj bi prijazna, vestna, pozorna in spoštljiva do sodelavcev in poslovnih partnerjev. To je ostalo v meni, zato sem tudi doma vedno urejena. Velikokrat so me vprašali, kako zmorem vse. Moja prijateljica, prof. dr. Ana Krajnc, je na svojih predavanjih večkrat poudarila, da se človek rodi z določenimi geni, ostalo pa pridobi skozi vzorec v družini. Bo kar držalo.
